Tkivna polnila ali filerji

S polnili poudarimo lica ali ustnice ali sploščimo gubi med nosnicama in kotičkoma ustnic. S tanko iglo polnilo vbrizgamo pod gubo in jo tako sploščimo. Ista polnila je smotrno uporabiti za povečanje ali preoblikovanje mehkih tkiv, katerih prostornina se s staranjem nezadržno zmanjšuje. S tem prehodno zabrišemo znake staranja in odložimo invazivnejše kirurške posege. Poznamo različne vrste polnil. Vsled številnih prednosti se je v zadnjih letih najbolj uveljavila hialuronska kislina, katere učinek praviloma vztraja 6–12 mesecev.
Tkivna polnila ločimo glede na sestavo in obstojnost. Po sestavi se ločijo na avtologne, biološke ali sintetične, po obstojnosti pa začasne ali trajne. Telesu lastna, avtologna polnila, kot je na primer lastna maščoba, so zelo varna in imajo za posledico le manjše brazgotinice na odvzemnem mestu. V najboljših ustanovah uporabljajo tudi kulture lastnih celic: autologena® (kolagen, pripravljen iz pacientove lastne kože) in isolagena® (kultura fibroblastov, vzgojena iz pacientovih lastnih fibroblastov). Glavna predstavnika bioloških polnil sta organska preparata kolagen in hialuronska kislina. Med prednosti prištevamo preprosto uporabo in široko razpoložljivost na tržišču, med slabostmi pa velja omeniti neobstojnost (po določenem času se resorbirajo) in preobčutljivost za sestavine preparata s čezmernim odzivom telesa, ki pa je zelo redka.
Sintetična polnila so relativno obstojna in trajna. Njihova glavna prednost je v tem, da že z eno aplikacijo dosežemo končen, trajen rezultat. Njihove glavne slabosti so možen nastanek granuloma (čezmerne reakcije organizma v obliki podkožne brazgotine – vozliča), ki zameji vbrizgano polnilo, akutne in pozne okužbe, premik polnila in trajna sprememba oblike dela telesa, ki so lahko tudi posledica odstranitve ali zapletov pri uporabi preparata.

Postopek

Z različnimi polnili zapolnimo vdolbine v mehkih tkivih, ki so nastale zaradi poškodb ali staranja (statične gube in brazde), in povečamo prostornino tkiva (ustnice, obraz). Uporabo polnil predlagamo pri globokih gubah na obrazu (nazolabialne, marionetne in smejalne gube, vranje nožice), pri gubah okoli ust in gubah zaskrbljenosti v osrednjem delu čela, pri vrzelih v mehkih tkivih obraza, zlasti na sencih in licih. Postopek je skoraj neboleč in se opravi ambulantno. Poznamo več vrst polnil, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

 

Hialuronska kislina

Hialuronska kislina je sestavni del telesa (ekstracelularnega matriksa). Na tržišču je veliko polnil s hialuronsko kislino, ki se ločijo po koncentraciji, velikosti delcev in prečni povezanosti elementov. Posamezni preparati vsebujejo tudi lokalni anestetik, ki zmanjša bolečino med injiciranjem in po njem. Učinek hialuronske kisline traja od štiri do šest mesecev, kombiniranje preparatov z različno velikimi delci omogoča prilagajanje terapije raznim vrstam struktur, od globokih nazolabialnih gub, drobnih gub obraza, ustnic, v zadnjem
času pa se preparati večje viskoznosti uporabljajo tudi za oblikovanje oziroma povečanje obraznih linij in povečanje prostornine.
Polnila s hialuronsko kislino povzročijo prehodno oteklino in občasno podplutbo. Oteklina izgine po treh do petih dneh, podplutba lahko traja do štirinajst dni. S ponavljajočimi se injiciranji se učinek podaljšuje, pa tudi količina hialuronske kisline je z vsakim injiciranjem manjša. Injekcije v področje ustnic so boleče, zato ob injiciranju uporabljamo površinsko ali infiltracijsko lokalno anestezijo.

Zapleti so redki in navadno prehodni – bolečina, rdečina, oteklina, podplutba, vnetje, asimetrija, alergične reakcije, hitra resorpcija tkivnega polnila, vozliči in absces.